Obsedenost z idoli

Predstavljajte si, da na zaslonu ure in ure gledate te izjemne ljudi, potem pa vam pogled uide v ogledalo. V njem se srečate z mozoljastim obrazom, skuštranimi lasmi, kilogramom preveč ali premalo, neposrečenim nosom/ušesi/brado/trepalnicami/obrvmi in okornimi gibi, ki izdajajo, da roke in noge ne rastejo tako, kot bi si želeli. Ne zdi se vam, da bi bili v čem posebno uspešni, da vas kdorkoli občuduje ali da imate dovolj denarja, da bi si lahko privoščili, kar bi si želeli. Pa še v tej ušivi Sloveniji živite, kjer je vse tako majhno, običajno in brezveze. Čas izgubljate s pisanjem domačih nalog, namesto da bi vadili plesne korake in petje čez oktave. Ali je potem kaj čudnega, če ob tem pomislite, da ste ujeti v svetu, ki ni čisto vaš, medtem ko je nekje tam zunaj kraj, kjer bi lahko bilo vse drugače?

Kdo smo?

Proces odraščanja je vedno povezan z odkrivanjem, kdo sploh smo. V otroštvu se identificiramo s starši, ko postajamo starejši, pa iščemo svoje mesto v svetu in vzornike zunaj družine – nismo svoja mama ali oče, sami svoje osebnosti smo, in bolj kot skupni genetski zapis so nam pri gradnji identitete pomembne skupne vrednote in lastnosti. Pri tem nas pogosto privlači tisto, kar pri sebi in svojih najbližjih pogrešamo, in/ali tisto, kar ceni okolica. Uspeh, bogastvo in lepota so v družbi, v kateri živimo, trenutno nadvse zaželeni – marsikdaj dobimo vtis, da eno pogojuje drugo in da na njih temeljijo tudi sprejetost, ljubljenost in sreča. Poleg tega se zdi, da imajo nekateri vse to. Torej je vse to dosegljivo. Torej je vse to tam nekje. Torej je vse to … na stadionu Camp Nou, v hollywoodskih studiih ali Južni Koreji. Ali kjerkoli drugje, kjer živijo naši idoli. Zdijo se popolni, medtem ko pri tistih, ki živijo v naši bližini, opazimo tudi napake ali so nas celo razočarali.

Motivacija ali ovira?

Vsi potrebujemo vzornike. To, da nekdo nekaj zna bolje kot mi ali da mu je uspelo na področju, ki nas zanima in nam je privlačno, nas žene naprej, da se izboljšujemo in nam v to ni škoda vlagati časa. O nečem moramo sanjati, da nas motivira – drugače bi bilo življenje čisto brezvezno; le čemu bi se zjutraj zbudili, če bi verjeli, da je tisto, kar smo dosegli doslej, največ, kar nam je dano? 

Kajti popolnosti ni. Ni uspeha brez žrtev in noben uspeh ni niti stoodstotno zagotovljen niti stoodstoten sam po sebi. Tudi ljudje, ki imajo uspešno kariero, lepoto in bogastvo, so lahko nesrečni. Niti trdo delo ni zagotovilo za priznanje in bogastvo in celo še tako velik talent ne zadošča za zmago, če ni posredi nekaj sreče. Hkrati nič od tega ni nujno pogojeno s krajem bivanja. Na tisoč in tisoč poskusov zadene v polno le peščica. Na tisoč in tisoč nogometašev le eden postane Messi. Na tisoč in tisoč Korejcev, ki plešejo in pojejo, se jih na glasbene lestvice uvrsti le toliko, kot je prstov na roki in nogi. Pa še ti nimajo večnih karier.

Nekaj številk

Potrebujete dokaze? Pa poglejmo. V Južni Koreji živi skoraj 52 milijonov ljudi. V svetovnem merilu je uspelo le nekaj desetim bendom. Njihovi člani so vadili leta in leta, odpovedovali so se prostemu času, prijateljem in simpatijam, da so ure in ure vadili plesne korake in lovili prave tone. Po več mesecev so na turnejah, vsak dan nastopajo v drugem kraju, snemajo videospote in odgovarjajo novinarjem. Živijo pod nadzorom menedžerjev, ki jim zapovedujejo, kako se morajo vesti, kakšen mora biti njihov videz in kaj lahko jedo. Nikamor ne morejo, ne da bi jih ljudje prepoznali in zahtevali njihovo pozornost. To so hudi pritiski, ki jih zdržijo samo najmočnejši. Zato je med izvajalci k-popa tudi veliko samomorov. Njihov uspeh zahteva veliko odrekanja, nenehen trud in stalno preseganje samega sebe.

Delo, vztrajnost in božja mast

Toda po drugi strani je lepo početi nekaj, kar te veseli. Če v čem odkriješ svojo strast, če te to izpolnjuje in navdušuje, se je za to vredno potruditi. Velikokrat slišimo, da bistveno bolj cenimo tisto, kar smo si prigarali, kot tisto, kar so nam podarili. To ni samo prazen kliše zagrenjenih ljudi, ki jim v življenju ni uspelo ali si ne želijo istega kot mi. Koliko golov je moral Messi zgrešiti, da jih zdaj zabija kot po tekočem traku? In kolikokrat je Jisoo razmišljala, da bi obesila pevsko kariero na klin, preden so jo izbrali v skupino Blackpink? Na našo srečo sta vztrajala, premagovala poraze in zavrnitve in kariero okronala tudi s prenekatero zmago. Potrpljenje je božja mast, pravi pregovor, ki se mi je od nekdaj zdel malce nagravžen – ne moremo pa spregledati, da je v njem zrno resnice. 

Nihče ni kot mi

Na svetu ne obstaja obljubljena dežela. Idealnih krajev ni. Če nimamo miru v sebi, ga ne bomo našli nikjer na zemeljski obli in najbrž niti zunaj nje. Ljudje se razlikujemo po barvi kože, las, postavi, veroizpovedi, navdušenju nad rižem ali makaroni – če bi naštevali vse, kar nas dela drugačne od drugih, bi lahko popisali vse vesolje prav do zadnjega kotička. Pravzaprav niti en človek ni enak drugemu, ker je vsak edinstven. Kljub temu pa v sebi nosimo sorodna občutja in hotenja. Vsi si želimo biti sprejeti in ljubljeni. Vsi želimo pustiti svoj pečat, vsi želimo biti v čem dobri. Vsi se tu in tam zaljubimo in imamo strto srce. Vsi jokamo in se veselimo. Tudi Messi in Jisoo. 

Tudi s tistim, kar je v nas vtisnila okolica, ko smo gradili svojo identiteto, in tistim, kar v nas odtiskuje sproti, torej iz dneva v dan.

Pot do sreče je …

Edina pot do sreče je tako v nas samih. Da počnemo, kar si želimo, da si prizadevamo biti čim boljši in da sprejmemo tisto, česar ne moremo spremeniti. Nikoli ne izgubimo upanja in motivacije, ker skrbita za to, da se svet ne ustavi. Kar nam ne bo uspelo danes, nam bo mogoče jutri. Kajti kdove, kam nas bo zaneslo. Morda pa to niti ne bo pomembno, če si bomo za cilj postavili sebe – in tiste, ki jih imamo radi. 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >