Teorije zarote

Prijateljstva se topijo in družine razpadajo ob opredelitvi do nekih tem, ki praviloma z nami niti nimajo kakšnega velikega opravka. Drugi za druge mislimo, da so zavedeni in zaslepljeni, da ne rečem kar malo neumni, ker verjamejo (ali pač ne) v neke zgodbe. 

Zanimivo je, kako veliko težo imajo lahko teorije zarote v vsakdanjiku malih ljudi iz male dežele pod Alpami, a pri tem nismo prav nič posebnega. V zadnjih letih so postale tako številne in tako vseprisotne, da se z njimi obremenjujemo tako pri nas kot tudi marsikje drugje po svetu. A kaj so, od kod prihajajo in kdo verjame vanje? Družboslovci se že dobro desetletje ukvarjajo s to temo in o teorijah zarote danes vemo že veliko.

Kaj so in kaj niso teorije zarote

Psihologi in sociologi so se odločili, da teorije zarote definirajo kot neracionalne, nedokazane zgodbe o preteklih ali polpreteklih dogodkih z negativnimi izidi, za katerimi se skrivajo znani ali neznani storilci s slabimi nameni.

Zakaj niso racionalne? Ker niso podprte z dokazi, niti med zagovorniki posamezne teorije ni pretirane želje po dokazovanju. Sledenje teoriji zarote zahteva slepo vero v resničnost zarote in celo več: če se pojavijo dokazi, ki teorijo lahko ovržejo, jih zagovorniki razglasijo za potvorbo, ki dokazuje prav nasprotno. V tem se razlikujejo od morebitnih zarot ali govoric, ki so jih raziskovalci preiskali in potrdili njihovo resničnost: te so nato postale splošno sprejeto zgodovinsko ali znanstveno dejstvo. 

Znani ali neznani storilci z zločestimi nameni so v teorijah zarote praviloma posamezniki, ki v družbi posedujejo več moči in vpliva ali pa imajo do take moči olajšan dostop. Pogosti osumljenci so politiki, gospodarstveniki, policija, sodniki, bogataši, pogosto tudi zdravniki in znanstveniki. Njihovi zločesti nameni pa so večinoma povezani s tem, da sebi in sebi enakim zagotovijo še več moči, kapitala, udobja in prestiža ali pa da se zaščitijo pred njihovo izgubo. To naj bi dosegli z zarotami, ki služijo njihovi grabežljivosti, ali pa z zarotami, ki onemogočajo in škodijo njihovim nasprotnikom – to pa so praviloma navadni ljudje, ki tudi sicer vedno potegnejo krajši konec. 

Teorije zarote so številne in različnih dimenzij: od povsem nedolžnih do takih, ki bi si zaslužile resne pravne posledice, če bi bile resnične. Verjetno je vsak od nas že kdaj prikimal kakšni od njih in se ob kozarčku s prijatelji zapletel v razgreto debato o tem, koliko verjetnosti je, da je resnična. Teorije zarote so namreč izjemno privlačna tema, ki nas sili, da pretresemo osnovne gradnike svojega razumevanja sveta. Ali res verjamemo, da nihče od naših politikov ni sposoben nekaznovano na debelo krasti, prisluškovati političnim nasprotnikom in jih izsiljevati? Čeprav morda o tem nimamo nobenega dokaza, pa je takole v petek zvečer prav zabavno na glas razmišljati o možnih pojasnilih za dnevno dogajanje. Česa nam niso povedali? Kdo nam laže?

Uporabnost teorij zarot

Teorije zarote so lahko prav zabavna in neškodljiva zabava, dokler gre za nedolžno intelektualno telovadbo, ki ima svoj začetek in konec v prijetni družbi, nato pa pozabimo nanjo. Še več, David Coady v uvodu v poglavje o teorijah zarote v knjigi Uporabna epistemologija celo zapiše, da imajo teorije zarote zelo uporabno družbeno funkcijo. V tem so podobne srednjeveški hereziji, ki je zarisovala zunanje meje sprejemljivega in splošno priznanega znanja ter družbeno sprejemljive debate. Kar je zunaj teh okvirjev, je bilo v srednjem veku heretično, danes pa je razglašeno za teorijo zarote in kot tako je namenjeno temu, da se utrjuje ortodoksno in enoglasno sprejemanje družbeno koristnega znanja in vedenja. 

Zato se Coady tudi zoperstavlja a priori poziciji javnosti, ki teorije zarote razglaša za neresnične, neracionalne in vedno škodljive, njihove avtorje in zagovornike pa zasmehuje in zavrača. Tudi to, da je zmerjanje s teoretikom zarote postalo ustaljeno orožje za diskvalifikacijo političnih nasprotnikov, se mu zdi nadvse problematično. Po Coadyjevem mnenju je namreč dejstvo, da so se nekatere teorije zarote izkazale za resnične, dovolj močen argument za to, da jih lahko kot družba začnemo ceniti, ker nas silijo ven iz okvirov ustaljenega razmišljanja, družbenih vrednot in znanja, ki ga negujemo kot skupnost. 

A v svojem stališču, ki temu družbenemu fenomenu  priznava predvsem pozitivne družbene učinke, je med sociologi, psihologi in filozofi precej osamljen. Večina drugih raziskovalcev in teoretikov je mnenja, da so teorije zarote, kot tudi sicer vse znanstvene hipoteze, zabavne le, dokler niso potrjene ali ovržene. Če so potrjene, se uvrstijo med splošno priznana dejstva in prenehajo biti teorije zarote; če so ovržene, a še vedno vztrajajo, pa postanejo neprijetne in škodljive. Zanimivo pa je, da je takih spačkov, neverjetnih zgodbic o možnih ozadjih, ki krožijo med ljudmi, vsako leto več ali pa se vsaj tako zdi.

O tem, zakaj so teorije zarote tako trdovratne

Drugega novembra 2021 se je skupnost sledilcev raznih teorij zarot QAnon zbrala v Dallasu na ulici, kjer je pred skoraj šestdesetimi leti pod streli obležal takratni predsednik ZDA John F. Kennedy. In zakaj so se zbrali? Na spletnem forumu so od svojega vodje Q-ja dobili sporočilo, da se bo takrat in tam pojavil predsednikov sin John F. Kennedy ml., ki pa je tudi sam že 20 let pod rušo. Z drugo besedo, verjeli so, da mlajši od obeh Kennedyjev ni zares umrl in da se bo drugega novembra pojavil pred njimi zato, da se poraženemu nekdanjemu predsedniku Trumpu pridruži na volitvah leta 2024 kot podpredsedniški kandidat. Verjetno je odveč dodati, da so na vrnitev mlajšega Kennedyja od mrtvih zaman čakali.

Konkretno ta napoved »izjemno dobro obveščenega« Q-ja se pač ni uresničila, a skupnost njegovih sledilcev, ki se na kratko imenujejo QAnon, se ni omajala v veri v njegove sposobnosti. Ne le, da je dobro obveščen, Q je po njihovem mnenju sposoben tudi napovedati prihodnje dogodke, kar pa je mogoče zato, ker je izjemno dobro povezan z vzvodi moči v Washingtonu. Njegov prvi zapis je bil: »Odprite oči: mnogi v naši vladi častijo Satana.« Nihče pravzaprav ne ve, kdo je Q, in njegove napovedi so praviloma zelo kratki stavki, ki ne pomenijo prav dosti, dokler se vanje ne zapičijo njegovi verniki, ki v duhu sloge in neomajne domišljije njegovim redkobesednim izjavam pripišejo vedno nove pomene. 

Verjetno ne bo odveč dodati, da so raziskovalni novinarji in lingvistični strokovnjaki skoraj prepričani, da sta se za Q izdajala dva posameznika, ki nista niti dobro obveščena, še manj pa sta povezana z vzvodi moči v Washingtonu. Prvi je razvijalec programske opreme iz Južnoafriške republike, drugi pa sin prašičerejca in administrator na Filipinih domujočega spletnega foruma, kjer se zbirajo sledilci QAnona. 

Konkretno ta skupnost sledilcev teorij zarot torej ni preveč kritična do vsebin in ljudi, v katere slepo verjamejo. Zakaj je tako in ali se v tem bistveno razlikujejo od drugih zagovornikov teorij zarot? Težko je vreči kar vse v isti koš, a če vemo, da so nekatere teorije naravnost zabavne – na primer, da je Zemlja ploščata – in kljub številnim dokazom o nasprotnem še kar ne potihnejo, potem je verjetno dovolj varno sklepati, da se nekateri zagovorniki teorij zarot ne morejo pohvaliti s pretirano sposobnostjo kritičnega mišljenja.

Logična napaka

A vendar ni vse tako preprosto. Med sledilci QAnona in običajnimi dvomljivci, ki v kavarni v Šiški razglabljajo o tem, da se pristanek na Luni ni zgodil, je velik razkorak. Vsem pa bi verjetno lahko pripisali logično napako, pri kateri sklepamo, da če je resnična ena teorija zarote, so resnične vse. Ta napaka, imenovana tudi Galilejev gambit, pravi, da so se tudi Galileju sprva smejali, ker niso bili sposobni razumeti njegovega genija, ki je bil očitno precej pred časom takratnega javnega mnenja. Napaka pa je v tem, da če so se neupravičeno smejali Galileju, še ne pomeni, da je posmeh neupravičen tudi v primeru sledilcev QAnona, ki v Dallasu čakajo, da mlajši Kennedy vstane od mrtvih. 

Besedna zveza »teorija zarote« je v zadnjem desetletju tako postala pomensko zelo nabita, obenem pa jo radi uporabljamo kot zmerljivko za diskvalifikacijo drugače mislečih. Slišimo jo pogosto in njena uporaba večinoma označuje zgodbo, ki ustreza uradni definiciji, včasih pa jo uporabimo tudi zato, da utišamo sogovornika in mu preprečimo, da bi s svojimi teorijami preveč zamajal temelje našega sveta. Zanimivo pa je, da je Michael J. Wood z Univerze v Winchestru v svoji raziskavi ugotovil, da če neko teorijo označimo za »teorijo zarote«, to ne bo prav nič zmanjšalo vere vanjo pri ljudeh, ki so vanjo verjeli že prej. Wood je mnenja, da se to zgodi zato, ker s temi termini opletamo tako svobodno, da so že povsem izgubili svoj začetni negativni naboj. 

Nekoč je namreč veljalo, da je teorija zarote nevarna reč, ker lahko nedolžne posameznike spremeni v obsedene vernike, ki verjamejo čisto vsaki neumnosti, ki si jo nekdo izmisli, nato pa vzamejo pravico v svoje roke in se spremenijo v rajo maščevalcev za zločine, ki se sploh niso zgodili. Na srečo je bila tema dovolj zanimiva, da so se raziskovanja teorije in teoretikov zarot lotili številni psihologi in sociologi ter temo pošteno pretresli. Tako je Joseph Uscinski s kolegi ugotovil, da povezava med izpostavljenostjo teoriji zarote in družbeno nesprejemljivim vedenjem kljub vsemu ni tako zelo enoznačna. Da se zgodi ta povezava, mora biti posameznik že pred izpostavljenostjo teoriji zarote psihološko, politično in družbeno tako naravnan, da teorija zarote pade na plodna tla. Poleg tega ji mora biti izpostavljen – najbolj pogosto na družbenih omrežjih – ter mora biti nagnjen k nekritičnemu sprejemanju in verovanju v nedokazane zgodbe. Šele ko so izpolnjeni vsi ti pogoji, lahko pričakujemo, da bo posameznik te zgodbe širil dalje, jih razpihoval ter spodbujal druge in sebe k dejanjem, ki naj bi popravila izmišljeno krivico. 

Verjetnost, da bomo izpostavljeni raznim teorijam zarote na družbenih medijih, pa je res velika. Informacije, novice, obveščenost so v sodobnem svetu postale kapital, zato ni presenetljiva želja po tem, da razširimo še ne slišano novico, ne da bi jo dobro preverili, in s tem širimo zametke teorij zarote. Če pa ima ta novica še pridih neverjetnega in je zapakirana v zgodbo, ki bralca potegne v branje, pa še toliko bolje! 

Kdo so teoretiki zarot?

Četudi smo se verjetno vsi kdaj malo pozabavali s kakšno teorijo zarote, pa se le redki med nami lahko uvrstijo med prave, jedrne teoretike zarot. Ti s svojim vztrajanjem pri verovanju v nedokazljivo resno načenjajo družbeni ustroj, in četudi si raziskovalci niso povsem enotni, ali je to vedno slabo, pa so pri navajanju razlogov, zakaj teoretiki zarot tako vztrajajo pri svojem, precej usklajeni. In večina razlogov in motivov, ki jih navajajo, teoretikom zarote ni ravno v čast.

Čarobno razmišljanje

Prvi sklop motivov, ki jih navajajo raziskovalci, je sklop, ki se tiče gnoseoloških oziroma epistemoloških izzivov, s katerimi se teoretiki zarot neposrečeno spopadajo. To so izzivi, ki se tičejo njihove sposobnosti razumevanja sveta in sprejemanja novih znanj ter lastnih omejitev. Po mnenju raziskovalcev jih večina sodi med posameznike, ki se počutijo izjemno neprijetno, ko se znajdejo v situaciji, ki je ne razumejo. Udobje v neznanem in nerazumljivem je spretnost, ki jo je treba graditi in negovati in je podlaga za spoznavanje novega ter razvoj znanosti kot celote. Če posameznik ne sprejema dobro tovrstnega neugodja, si bo nejasnosti hitro pojasnil kar sam, pri tem pa se bo naslonil na svoja občutja in energijo, ki ga vodi k »pravilnemu« odgovoru. Takemu načinu razmišljanja pravimo »čarobno razmišljanje« in je podlaga za umetniško ustvarjanje, žal pa tudi za ustvarjanje raznih bolj ali manj izmišljenih teorij. Pri tem so teoretiki zarote pogosto nagnjeni tudi k črno-belemu razmišljanju, kjer so ljudje, skupine ljudi, družine, narodi in družbeni pojavi lahko le dobri ali slabi: zgolj povsem dobri ali zgolj povsem slabi. 

Še posebej neposrečena pa je naslednja kombinacija lastnosti, ki bi naj jih imeli pravi teoretiki zarot: potrditvena pristranskost (confirmation bias), neprožnosti v verovanju in nesposobnost ločevanja med vzročno in naključno povezavo med pojavi. Ločevanje med pojavi, ki so med seboj vzročno povezani, in med pojavi, ki so se bolj ali manj naključno pojavili skupaj, je bistvenega pomena, vzročno povezavo med pojavi pa je notorično težko dokazati v okviru družboslovnega raziskovanja. Družboslovci so zato izjemno previdni pri zarisovanju povezave med vzrokom in posledico. 

Teoretiki zarot pa pri svojem »čarobnem razmišljanju« niso zavezani k strogim znanstvenim pravilom in tako se rodi teorija, da oddajniki 5G oddajajo virus bolezni covid-19. Res je, da so se oddajniki omrežja 5G pojavili v Evropi približno v času, ko se je tu razširil tudi virus, in res je, da virus izvira iz Kitajske, od koder pogosto prihajajo tudi oddajniki, a podobnost se tu konča. Le zato, ker sta pojava povezana časovno in geografsko, še ne pomeni, da sta tudi vzročno povezana.Potrditvena pristranskost pa je, po drugi strani, napaka, ki smo jo kdaj zagrešili že prav vsi. Gre za napako v razmišljanju, pri kateri pri iskanju novih dokazov selektivno sprejemamo samo tiste, ki potrjujejo našo teorijo. Če smo se torej odločili, da je trditev o nevarnem globalnem segrevanju le velika potegavščina s ciljem, da bi si svetovne elite nagrabile še več denarja na naš račun, potem bo vsak deževen in nenavadno hladen dan nov dokaz za naš prav, vroči dnevi, suše in nevihte pa naključni vremenski pojavi. 

Med ljudmi se je precej razširilo tudi dokaj netočno razmišljanje, da teoretiki zarot niso preveč bistre glave. To so uspešno ovrgli Gorgiou, Delfabbro in Balzan, ki so v svoji raziskavi ugotovili, da so teoretiki zarot po večini zelo dobri in radovedni analitični misleci, žal pa niso preveč podkovani v znanstvenem raziskovanju. Prav tako pa, kar je ključno, jih od drugih analitičnih mislecev odprte glave loči to, da so precej navezani na svoja mnenja (ali verovanja), od katerih se ne ločijo radi. Niti takrat ne, ko so soočeni z neovrgljivimi dokazi o nasprotnem. 

Družbeno-politični motivi

Drugi sklop motivov, ki žene teoretike zarot, je družbeno-političen. Med njimi je najpomembnejši občutek ogroženosti, drugačnosti, neenakosti in odrinjenosti na rob družbe. Pomembno je, da razumemo, da tak občutek lahko izvira iz posameznikove psihološke strukture in občutenja lastne družbene vloge, ne pa toliko iz dejanske neenakosti. Na primer, posameznik z zelo visoko stopnjo narcisizma lahko dejstvo, da v družbi ni prepoznan kot izjemen, razume kot ogroženost in neenakost, četudi to nikakor ne ustreza dejanskemu stanju.

Poleg občutka izločenosti v svojem družbenem okolju teoretiki zarot pogosto izkazujejo tudi visoko stopnjo nezaupanja v obstoječi politični in ekonomski sistem. Christopher M. Federico s kolegi je v svoji raziskavi pokazal, da so teoretiki zarot pogosto prepričani, da družbene spremembe prinašajo grožnje obstoječim družbenim vrednotam, kar je v njihovem razumevanju vedno slabo in proti temu se je treba boriti. 

In kaj se zgodi, če jih družba razglasi za teoretike zarot? Nera, Jetten, Biddlestone in Klein so v svoji raziskavi pokazali, da se v tem primeru skupine teoretikov zarot zaprejo vase in postanejo še bolj homogene, prepričane v svoj prav in zaščitniške do svojih članov, hkrati pa gojijo močno antipatijo do družbe zunaj svoje ozke skupine. V tem primeru, sploh če jih za teoretike zarot razglasijo politiki ali drugi nosilci družbene moči, je tudi to v njihovih očeh zarota sama po sebi.

Psihološki motivi

Zadnji, še najbolj neprijeten sklop motivov, ki menda žene teoretike zarot, pa je psihološki. Raziskovalci naštevajo osebnostne lastnosti, ki so potrebne za oblikovanje klenega teoretika zarot, in med njimi so najpomembnejše lastnosti, ki sodijo med »temno triado«, namreč samoljubje, makiavelizem (pomanjkanje morale ter želja po moči za vsako ceno) ter psihopatologija (pomanjkanje sočutja in obžalovanja). Ob tem pridejo na misel izjave Rona Watkinsa, ki mu pripisujejo objave zloglasnega Q-ja. V njih govori o sledilcih QAnona kot o »normijih« (v slovenskem prevodu bi to lahko bili nekakšni »običajneži«), ki jih mora pri svojem delu učiti raziskovalnega razmišljanja. S tem poimenovanjem postavlja sebe v položaj nekoga, ki ni običajen, je torej izjemen, vsi drugi pa so nekakšni navadneži v najbolj slabšalnem pomenu te besede.

V nekoliko milejši obliki bi lahko sem uvrstili tudi željo posameznika po pozornosti, četudi jo pridobi na način, ki ni povsem iskren. Tako na primer vztraja pri izmišljotinah le zato, da si pridobi pozornost, ali pa nasprotuje mišljenju večine samo zaradi nasprotovanja. 

Kako prekinemo začarani krog?

Če ne sodimo ravno med Rone Watkinse tega sveta, potem smo verjetno na dobri poti, da nam bodo začele iti številne teorije zarot počasi pošteno na živce. A ni treba, da se proti njim borimo z ognjem in mečem, ker bomo zgolj potrošili veliko energije ter usmerili pozornost k teoretikom zarot, to pa je natančno tisto, kar potrebujejo, in zato ne bodo tako kmalu odnehali.

Naše najboljše orožje proti teorijam zarot je izogibanje napakam v razmišljanju ter razumevanje družbenih ter psiholoških motivov njihovih avtorjev. Največ lahko storimo na osebni ravni, pri sebi. Če smo sklenili, da je neka teorija povsem brez podlage, pozabimo nanjo, vse dokler nam nekdo morda ne predstavi dokazov o nasprotnem. Takrat pa moramo biti pripravljeni spremeniti svoje mnenje, saj nas to najbolj loči od ljudi, ki so padli v pasti najbolj nezaslišanih teorij zarot. Če verjamemo, da so nezaslišane danes, še ne pomeni, da ne bomo spremenili mnenja, ko se živ Kennedy mlajši pojavi med nami. Prilagodljivost mišljenja je ključna, odprtost za novosti in drugačnost pa takoj na drugem mestu. In ne nazadnje, velika previdnost pri razširjanju česarkoli nepreverjenega na družbenih omrežjih.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >