V času, ko so trgovine zaprte, lahko našo ponudbo varno in udobno nakupujete prek spleta, telefona ali elektronske pošte. Preverite.

Hujšanje

Hujšanje

Drugega januarja sem opravila pomembno reč! 

Cele praznike sem odlašala s tem, hodila v kopalnico s sklonjeno glavo in se izogibala vsem gladkim površinam, v katerih vidiš svoj odsev.

Enkrat sem skoraj staknila buško, ker sem se zadnji hip obrnila, da se ne bi zagledala v šipi, a sem pozabila, da mi je napoti kljuka. Tudi mimo srebrnega hladilnika sem drsela z zaprtimi očmi (ter tako povsem spregledala, koliko piškotov je spotoma zašlo v moja usta). 

Toda kot rečeno, sem drugega januarja vendarle zbrala pogum. Navsezgodaj zjutraj, ko so se mi po želodcu še vlekle pajčevine in sem se počutila spočito, zadovoljno in naspano (zdaj veste, zakaj se tega nisem lotila neposredno po silvestrovem), sem globoko zajela sapo, stisnila trebuh noter, kolikor je šlo, zategnila ritne mišice, kot da zadržujem drisko, in posrkala vase lička (predstavljajte si krapa na sliki za osebno), nato pa stopila pred največje ogledalo v hiši. Tisto, v katerem se vidiš od glave do peta, pa še ves nered okoli. Prižgala sem luči – zgoraj, spodaj, levo in desno –, da me ne bi preslepila kaka senca, in si pomela oči, za vsak primer, da mi ne bi presoje zameglili krmežljavčki. Zamižala sem in preštela do tri (mislim, da zaradi dramatičnega učinka) ter se končno zbrano zazrla v svoje obličje.

Skoraj me je kap.

To sem torej jaz, sem zašepetala sama pri sebi. VSE TO sem jaz. 

Potem sem se v mislih onesvestila, se spet ovedla in si čestitala za pogum, da še kar stojim pred odsevno površino in buljim v gmoto pred sabo. To zahteva človeka in pol, sem si prigovarjala – in sodeč po podobi pred sabo sem približno to tudi bila. Nekaj, iz česar bi zlahka dobili ena cela pet ustrezno raščene osebe. Kako sem se lahko tako razširila?! Toliko prostora v ogledalu sem zavzela, da se je nered okoli mene čisto izgubil! 

Ščipala sem se v trebuh, plapolala z nadlaktmi, iskala kot, pod katerim bi se moja zadnjica zdela samo malo zaobljena in ne kot tekmovanje za bučo velikanko, ter potiskala podbradek proti mandljem, da sem se skoraj zadušila, z brado pa bi lahko prepičila balon. Zdaj je pa dovolj, sem si zabičala, ker sem imela na izbiro samo dvoje: da tudi dejansko izgubim zavest in se utopim v solzah sebismilja ali pa se brcnem v bučo velikanko in ukrepam. Zmeraj sem bila na strani akcije, ker se pri samopomilovanju začnem hitro dolgočasiti (to je strahotno osamljeno početje!), in sem se hitro odločila. Mogoče že s trdno odločenostjo, da boš shujšal, pokuriš kako kalorijo?!
 

Dober načrt je pol poti do uspeha

Lahko bi rekla, da nimam pojma, zakaj so se nabrali vsi ti kilogrami, ampak to bi bila seveda laž. Iskreno povedano, sem imela že pred karanteno nekaj presežka, torej se v teh v hišo zaprtih mesecih nisem čudežno preobrazila iz šparglja v hokaido. Je pa res, da mojim dobro stoječim kilam ni prav nič koristilo, da sem se nekaj mesecev valjala po kavču, sedela pred računalnikom, zajtrkovala čips in pospravila lonec makaronov, še preden je prišla iz službe mami in nam skuhala kosilo.

Tudi praznični piškoti in kolači, ki smo jih napekli toliko kot vsako leto, ko smo jih lahko postregli še obiskom – letos pa smo morali sami preprečiti, da bi se pokvarili – mi niso bili v pomoč. In ja, ja, saj vem, da sladkarij, ki jih prinesejo Miklavž, Božiček in dedek Mraz, ni treba pojesti še isti dan! Ampak kaj, ko se 24 ur precej vleče, ko si sam doma, in te nevede zanese k predalu z dobrotami … A se vi lahko uprete veliki mlečni čokoladi z lešniki? Tisti ogromni, slastni, ki se stopi v ustih in potem samo še hrusta? Jaz priznam, da nisem dovolj velik človek za to, pa čeprav v nekem drugem pogledu ne trpim nobenega primanjkljaja veličine. 

K vsakemu projektu je treba pristopiti z zanosom, sem enkrat slišala reči mami, potem pa ga načrtovati s trezno glavo. Seveda nimam pojma, kaj natančno to pomeni, ampak besedo načrt dobro poznam. Mami mi zmeraj teži, da si moram vsako reč »skicirati«, preden se je lotim. Menda zato, da mi potem ni treba trgati listov iz zvezka ali tuhtati, kako bi se z dvajsetega koraka vrnila k petemu in ga opravila še enkrat. To pomeni, da si moram jasno zastaviti, kaj želim doseči in kako bom prišla do tja, pri tem pa ne smem pustiti, da bi me zaslepila čustva (to je dodal oči, ki mu gre moje dramatiziranje velikokrat na živce). 

Neštetokrat sem že »poskušala shujšati« (to pišem v narekovajih zato, ker v resnici pomeni, da sem se v mislih že videla kot manekenka, dejansko pa osem ur nisem nič jedla, potem pa sem se nažrla vsega, kar mi je prišlo pod roke, saj zadnji dve uri nisem razmišljala o ničemer drugem kot o hrani, ki se ji odpovedujem, niti o Luki ne); vedela sem, da se moram tokrat zadeve lotiti tako, kot je prav.

Ogromno člankov o hujšanju sem že prebrala, tudi takih, ki jim človek lahko verjame (mami me zmeraj svari pred »nevarnostmi na spletu«, ker jo je strah, da tam promovirajo neživljenjske ideale in sploh mnogo nezdravih reči, zaradi katerih bi lahko dobila motnje hranjenja ali si pokvarila želodec), zato mi to, da je treba hujšati počasi, z uravnoteženo in zdravo prehrano ter predvsem veliko miganja, ni bila skrivnost. Ampak kaj to pomeni v praksi? Kje je meja med tem, da zboliš, ker ne dobiš dovolj hranil, in tem, da s hrano pretiravaš? No, to bom pač morala trezno ugotoviti. 

Vzela sem velikanski list papirja (december z lanskega koledarja), debel flumaster (izbira tega pridevnika je čisto naključna) in napisala:

1. Cilj

Če hočem določiti cilj, se moram odločiti, koliko kilogramov bi rada izgubila. 
Stopila sem torej na tehtnico, z zadržano sapo odčitala rezultat (če mi primanjkuje kisika, težje obupujem), ga zapisala na list, se v obupu vrgla ob tla (ker sem spet dihala), potem pa sem si šla izmerit še višino. Po spletu sem pobrskala, kakšna teža je priporočena za mojo centimetražo (skoraj sem že vzela vrednosti, ki veljajo za odrasle, a sem zadnji hip ugotovila, da so za najstnike drugačne), in na bučo me je vrglo, da me od cilja ločijo zgolj trije kilogrami. Toliko, kot tehta deset velikih čokolad z lešniki?! Od sreče se mi je zatresel podbradek in na list sem zadovoljno zapisala: minus tri kg. To se mi zdi zelo razumen cilj in – jeee, jeee jee!!! – tudi dosegljiv.
Zdaj je sledila točka …

2. Metode

Kot sem že povedala, ni šans, da bi nehala jesti. Mislim, da tudi ni mogoče, da bi jedla zelo malo – in če se prav spominjam tistih člankov, ki se jim sme verjeti, ker so jih napisali strokovnjaki, to niti ne bi bilo zdravo. Telo najstnikov se še razvija in potrebuje vsa hranila v zadostnih količinah. Dobro se spomnim tega stavka, ker mi je potem mami pri vsakem obroku razlagala, da ima čips ful malo hranil, brokoli pa ful veliko in da hranilo ni enako hrana in da tudi količina hranil ni enako velikost obroka. Takrat se mi je to zdelo podobno trapasto kot večina zakompliciranih stvari, ki jih ne razumem, čeprav kimam, ko mi jih razlagajo, ampak tiste jedi, ki jim mami reče zdrave, naj bi imele več hranil kot tiste, ki jim jaz pravim užitne.
Sladkor, recimo, je menda sploh čisto brez koristnih snovi (ničla, nula, zero, nada), in to se mi zdi izjemno žalostno, če ne celo krivično. »Prazne kalorije,« pravi mami. »Samo redijo, koristi pa nobene.« Jaz bi sicer rekla, da je okus pri hrani dokaj uporabna reč, ampak ja, če misli s tem na vitamine, minerale, beljakovine in podobne snovi, ki so v hrani in jih telo potrebuje za rast in razvoj, nimam argumenta. Še nikoli nisem videla vitamina ali minerala, zato bi težko trdila, da točno vem, po kakšnih živilih se potikata. Vem pa, da je bistvo hujšanja v tem, da porabiš več kalorij, kot jih poješ (to pomeni, da pokuriš več energije, kot je dobiš s hrano), pri čemer ne smeš pozabiti na tiste, ki jih telo potrebuje za golo preživetje in razvoj (ravno zato nikakor ne smeš stradati ali jesti enolično).
Tako sem pod točko dve napisala: Jej manj mastne, manj sladke jedi in veliko sadja ter zelenjave. Sladkarije, čips in drugi nezdravi prigrizki: samo izjemoma. (Recimo malo v nedeljo popoldne, sploh če dežuje ali gledam film.) Količine: manjše. Obrokov: 5. (To sem prepisala s spleta in za trezno razumnost sem si glasno čestitala.)
Zdaj mi je ostal samo še …

3. Šport

Priznam, da šport zame ni naravna oblika gibanja. Mene narava sili k sedenju, ležanju, postavanju, naslanjanju in v najboljšem primeru k počasni hoji (tako, da zraven klepetam). Sovražim športno vzgojo in igre z žogo nastopajo v mojih najhujših morah. Velikokrat se po setu sanjske odbojke zbudim v solzah in prepotena, kot bi res naskakovala tisto mrežo. Še vedno čakam, da zdravstveni strokovnjaki priznajo, da je miganje nevarno, in tale karantena mi je prišla strahotno prav, da sem se lahko zabubila na kavč in se izognila premikanju z izgovorom, da je itak prepovedano. 
Ampak zdaj sem, kjer sem, in ko je človek obložen in zaležan, mu pač ne preostane drugega, kot da se spravi v pogon, hoče ali noče, naravno ali ne. V člankih piše, da tako ne samo pokuriš kalorije, temveč tudi učvrstiš in oblikuješ telo, in jaz bi bila kar srečna, če ne bi več spominjala na brezoblični puding. Sicer sem se že zdavnaj sprijaznila s tem, da nikoli ne bom visokorasla prekla, ker mi še tako bežen pogled na gene, ki sta mi jih predala starša, vselej pogubi vse upe, je pa res, da najbrž ni nujno, da se ti trebuh trese, tudi če se nisi rodil z vgrajenimi radiatorji. Poleg tega vsi pravijo, da je samo težko začeti …
No, in to, da je začeti težko, prav zlahka potrdim. Milijonkrat sem že začela. Ampak potem sem ostala brez sape, prepotila sem se, noge so me bolele in … no, saj razumete. Na kavču je stokrat bolj udobno. Zato moram brez dvoma tokrat k temu pristopiti drugače.
Pobrskala sem po spletu in ugotovila, da večina strokovnjakov priporoča, da najdeš šport, ki ti ustreza. Nismo vsi za vse in midve z žogo se nikoli ne bova marali, pa če me še tako intenzivno spominja na obliko, ki se je z njeno pomočjo skušam znebiti. Lahko pa, recimo, plešem. (Dolgo sem morala tuhtati, da sem prišla do tega sklepa, in prešinil me je, ko sem trzala ob koreografijah na YouTubu.) Tudi na malo hitrejši sprehod grem po mojem lahko, ne da bi umrla.
(Večinoma strokovnjaki priporočajo, da se športa lotiš postopoma, česar jaz ne razumem najbolje, ker sem rahlo zaletave sorte in bi vse takoj. Toda če poskušam biti kar najbolj razumna, mogoče res ni treba, da prvi dan plešem tri ure in potem, ko se mi mišice spremenijo v goreče poleno, sploh nikoli več.) Tolaži me, da se baje premikanja lahko navadiš in ti sčasoma – pazite to! – postane celo všeč. (Ha-ha. Ampak poročam.)

Pred mano je tako najtežji del. Zdaj moram vse to z druge strani decembra spraviti v prakso. Dnevi bodo vse daljši, sladkarije smo pospravili in še mami je nekam čudno navdušena nad tem, da bi (prvič v življenju) postala fit … Je rekla, da bova šli skupaj hodit v hrib za hišo. (Dvojni ha-ha.) Vseeno pa vas prosim, da tudi vi držite pesti zame. Zmeraj pomaga, če imaš podporo bližnjih, in a veste, vi ste mi v vsem tem času prav prirasli k srcu.
 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji > 

Pil, januar 2021
Revija PIL

Naročniki na dom prejmete 15 % popusta in brezplačno kodo za celoleten dostop do izbranih nalog na interaktivnem portalu Učimse.com.

Menu